Podmornica U-110

 

Besedila prevedel, zbral in uredil: Aleš Sulič
Prelom: Aleš Sulič
Izdelava makete: Aleš Sulič, 2014

ZGODOVINA IN ŽIVLJENJE NA PODMORNICAH

Prvi potop s podmornico naj bi opravil sam Aleksander Veliki. Zaprt v steklen valj naj bi opazoval podvodno favno in floro. Iz antike je znan še Arhimedov potapljaški zvon. Prvi prikaz podmornice v javnosti je predstavitev Nizozemca van Drebbla v Londonu. Njegov zaprt lesen čoln se je potopil skupaj s kraljem Jakobom I. za nekaj zelo napetih minut pod gladino reke Temze.
Prva vojaška podmornica v zgodovini je bila ameriška podmornica Turtle iz leta 1775. To je bilo želodasto oblikovano podvodno plovilo na ročni pogon, ki ga je razvil ameriški inženir David Bushnell. Podmornica je imela prostor za eno osebo. Turtle je bilo prvo neodvisno podvodno plovilo ter prvo podvodno plovilo, ki je za premikanje uporabljalo propeler.
Leta 1800 je ameriški inženir Robert Fulton v Franciji zgradil podobno podvodno plovilo na človeški pogon. Podmornico je poimenoval Nautilus.
V 19. stoletju se je veliko ljudi ukvarjalo z razvojem podmornic, a glavni problem pogon, je še vedno ostal. Poskusili so vse, od pare do človeškega pogona, kot tudi stisnjen zrak in shranjevanje energije v baterijah. Para je bila nevarna, ljudje se hitro izčrpajo, zrak in elektrika pa nista zagotavljala velike avtonomije. Ideja izumitelja Johna Hollanda je rešila zadnji večji problem. Holland je v svojo podmornico vgradil motor z notranjim izgorevanjem, ki je zagotavljal dovolj energije za površinsko plovbo in polnjenje baterij, ki so bile vir energije pod vodo. Ob številnih porabnikih, ki so poleg pogona zahtevali električno energijo (ventili, črpalke, grelci, dvigala, luči, navigacijska oprema,…), so se baterijska polja hitro izpraznila. Naloga kapitana je bila razpolagati z električno energijo in izbirati med vzdržljivostjo ali hitrostjo. Poleg kapacitete baterij je čas potopa reguliral tudi zrak v zaprtem trupu podmornice, ki ni dovoljeval  daljših potopov, zato so bile prve podmornice bolj podvodne ladje. Prvi motorji v podmornicah so bili bencinski, imeli so dobro razmerje med močjo in težo, le bencin je predstavljal veliko nevarnost. Kasneje so poskusili s kerozinom, nazadnje pa so vgradili dizelski motor, ki je še danes popularen med podmorniškimi pogoni. Problemi z dizelskimi motorji so bili v začetku zanesljivost in razmerje, v času 1. sv. vojne pa pomanjkanje odličnih Manovih motorjev na svetovnem tržišču.
Tekma med Veliko Britanijo in Nemčijo, ter v Aziji med Rusijo in Japonsko, je bila podlaga za nagel razvoj podmornic med vojno. Razglasitev embarga nad Nemčijo je vodila k številnim izboljšavam podmornic, najprej za potrebe njihovega boljšega delovanja proti sovražnikovim vojnim ladjam, kasneje tudi proti sovražnikovim trgovskim in potniškim ladjam. Razvoj je doletel tudi glavno orožje – torpedo. V ameriški državljanski vojni je bil torpedo kovinski valj napolnjen z eksplozivom, z dokaj nezanesljivim poteznim ali časovnim proženjem. Kasneje so torpedu dodali še lasten pogon in stabilizacijski sistem, namesto namestitve torpeda ob ladijski trup pa so izumili pnevmatske lansirne cevi. Podmornice so imele povprečno od 2-10 torped.
Primer podmornice iz konca druge svetovne vojne je nemška podmornica razreda XXI, ki je prišla v uporabo leta 1944. Ta podmornica predstavlja največji korak v razvoju tehnologije podmornic. Pred tem so bile podmornice namreč načrtovane za plovbo na gladini in so se potopile le za krajše časovno obdobje (do 2 dni). Profesor Hellmuth Walter pa je izdelal podmornico, ki je bila skonstruirana izključno za podvodno premikanje. Projekt se je začel konec leta 1942, ko je Kriegsmarine sprevidela, da zavezniki počasi dobivajo premoč na Atlantiku. Prvo so izdelali 19. aprila 1944, do konca vojne pa sta na bojne naloge izpluli samo dve podmornici tipa XXI, več jih je bilo v gradnji. Obstajal je nemški načrt, v katerem so podmornice oborožene z raketami V2, s katerimi bi nato bombardirali New York.
Revolucionarnost jedrskega pogona gre primerjati z revolucionarnostjo vgraditve motorja z notranjim izgorevanjem v prve podmornice. Obstajala je cela kopica različnih eksotičnih pogonov, od peroksidnega do jedrskega, povsod pa je bilo potrebno prebroditi ogromno tehnoloških ovir in težav. Za jedrski reaktor znanstveniki niso bili prepričani, če se ga lahko prilagodi in uporabi v podmornicah.
Ameriška mornarica je na pobudo Rossa Gunna odprla projekt Atomske baterije v Oak Ridge, v Tennessee. Zaradi birokracije so projekt opustili, nekaj sodelujočih znanstvenikov in novi pobudnik Rickover pa je napisalo pismo generalu Nimitzu, ki je akcijo takoj podprl. Stari kopenski reaktorji so bili težki in veliki, saj so bili zgrajeni iz ogljikovih kock. Rickover je zato skonstruiral nov vodni visokotlačno hlajeni reaktor. Uporabljal je vodo za upočasnjevanje nevtronov in kot sredstvo za hlajenje. Proizvedena para je poganjala parno turbino in tako proizvajala ogromno električne energije, ki so jo uporabljali tudi za razcep vode na vodik in kisik. Slednjega so uporabljali za dihanje na dolgih potopih. Edina stvar, ki je odslej omejevala podvodno plovbo je tako postala le količina hrane na krovu.
Za USS Nautilus uporabijo preiskušeno obliko razvito iz nemškega tipa XXI. 21. januarja 1954 je predsednikova žena Mamie Eisenhowerkrstila prvo jedrsko podmornico, ki so jo poimenovali USS Nautilus.
Sovjeti svojo prvo jedrsko podmornico K3 splavijo leta 1958. Nastala je iz projekta 627, po načrtih Pergudova in Dollezhala. Hiter ruski razvoj je sprožil veliko reakcijo v NATO paktu, kar je vodilo v tekmo podmorniških velesil. Ena takih tekem je tudi tekma za osvojitev severnega tečaja. USS Nautilus je 23. julija 1958 odšla na nalogo iz Pearl Harbourja in 3. avgusta zaplula 16 m pod debelim ledenim oklepom točno pod severnim polom.
Desetletja uporabe jedrske energije so pokazale tudi nekatere slabe lastnosti jedrskih podmornic. Sam jedrski reaktor ima maso 1500 ton, primerljivo s celotno maso največjih podmornic iz druge svetovne vojne. Jedrskega pogona zaradi tega ne moremo uporabiti v manjših, obalnih ali vohunskih podmornicah. Naslednja logična stopnja v razvoju je uporaba nejedrskih od zraka neodvisnih pogonov, take podmornice sedaj gradijo evropske države.
Nobeno drugo plovilo, se ni moglo primerjati z razmerami na podmornicah. Vsaka patrola, je lahko trajala od treh tednov do šestih mesecev. V tem času ni bilo priložnosti niti za kopel. Posadka je bila sestavljena iz strokovnjakov in mornarjev, ki so delovali v treh izmenah in si delili isto posteljo. Voda je bila strogo omejena samo za pitje, še posebej takrat, ko so enega od zbiralnikov zaradi večjega obratovalnega delovanja, napolnil z gorivom. Oblačila, so zaradi slabih vremenskih pogojev in tudi vlažnih razmer v sami podmornici, večino misije ostala vlažna. Morska sol na koži je bila stalnica, saj je bilo posebno milo, ki je razsoljevalo kožo, zaradi povzročanja filma na koži, nepriljubljeno. Beseda zasebnost ni obstajala.
Čeprav je bila podmornica ob izplutju dobro založena s hrano, se jo je večina zaradi vlage in toplote kmalu pokvarila. Na koncu so jim ostale le pločevinke. Hkrati pa se je po celotni podmornici širil vonj goriva, tako da so hrano imenovali »diesel hrana«.
Dokler je bilo hrane v izobilju, shranjene tudi na enemu od dveh stranišč, je posadka uporabljala le eno stranišče in še to je bilo prepovedano, v času bojne pripravljenosti. Čeprav se je na začetku vojne nemška propaganda trudila prikazati podmornico in njen poklic kot glamurozen in prestižen, bi lahko razmere prikazali kot bivanje v najrevnejših življenjskih razmerah. Svoje ležišče z malo kajuto je imel le poveljnik.

Dolge plovbe so terjale tudi psihološki davek. Ena od nalog poveljnika je bilo tudi organizacija iger in tekmovanj za premagovanje osamljenosti in praznine, pri čemer so morali sodelovati vsi. Podmornica, je bila opremljena tudi z gramofonom.
Vsi so mislili, da potapljamo zavezniške ladje za zabavo. Nikomur nismo hoteli žalega. Bila je vojna in mi smo bili pač tam. Vedno smo po torpediranju reševali preživele. Šele na koncu vojne, smo bili zaradi letalski napadov, bili primorani takoj odpluti. Ob koncu vojne sem se udeležil nekaj srečanj z nekdanjim sovražnikom. Vsi smo jokali kot bratje. Nikoli se nismo sovražili, bili smo tam in opravljali svojo dolžnost.

Podmorničar, Hans Goebler, U-505

Odločil sem se za vojaški poklic, kar je pomenilo nenehno urjenje in življenje, organizirano do slednje minute, obenem pa omejevanje v spontanosti osebnega razvoja. Počutil sem se, kot da bivam v ozkem predoru. Neskončne ure pod morsko gladino, osamljenost in ločenost od žene in otrok, disciplina, podrejanje avtoriteti…, vse to so bile težke preizkušnje, ki pa so me telesno in duševno krepile, obenem pa v meni dvigovale zdravo upornost proti totalitarnemu sistemu.

Podmorničar, Marjan Ogorevc, JLA

PODMORNICA U-110

Podmornica je bila zgrajena leta 1940, v ladjedelnici ob reki Weser v Bremnu, ter istega leta predana 2. flotilji (mornariška vojaška formacija, ki zajema manjše število enakih manjših bojnih ladij, korvet, fregat, podmornic, pod enotnim poveljstvom) vojne mornarice. V uporabo je bila dana poveljniku, kapitan-poročniku J.F. Lampu. Gre za eno od 14 podmornic tipa IXB, ki so bile v tistem času najbolj dovršene in hkrati tudi daleč najbolj uspešne podmornice vseh časov. Od prejšnjih so se razlikovale po daljšem manevrskem dosegu, saj so bile mišljene za prestrezanje zavezniških (ameriških) ladij, ob vzhodni obali ZDA, hitrosti, številu torped in močnejšem palubnem topu. Podmornica je opravila le 2 patroli. Eno v aktivni sestavi.

Uspehi:

3 potopljene ladje, 2 poškodovala. Skupno 10.149 BRT

Zajeta, 9 maja 1941, v Severnem Atlantiku, južno od Islandije. Zaradi ohranjanja skrivnosti, dan pozneje namerno potopljena. Pri zajetju je umrlo 15 mornarjev.

TEHNIČNE LASTNOSTI:

Številka: 110
Tip: IXB
Dolžina 76,5m, višina 9,6m, širina: 6,76m
Izpodriv: 4,7m
Polna teža: 1440 T
Pod površjem : 1178 T
Nad površjem: 1051 T

Moč motorja:
Na površju (DIESEL): 4400 KM, maksimalna hitrost: 18,2  vozlov
Pod površjem (ELEKTRO): 1000 KM, maksimalna hitrost: 7,2 vozla

Doseg:
Na površju: 12000 milj pri 10 vozlih
Pod površjem: 64 milj pri 4 vozlih

Oborožitev:
6 torpednih cevi (4 spredaj, 2 zadaj), skupno 22 torpedov.
Palubni top 105 mm, 110 granat
Posadka: 47 (48 -56)

Maksimalna globina potopa: do 230 m

ZAJETJE PODMORNICE

Zajetje podmornice lahko označimo kot eno največjih zajetij v celotni zgodovini 2. svetovne vojne in samega mornariškega vojskovanja. Podmornica, je skupaj z U 201 ravno napadala konvoj, ko je je njen poveljnik Lemp,  verjetno predolgo opazoval svoj zadetek. Predvideva se, da je zavezniška HMS Aubretia opazila njegov periskop. Obrnila je proti njej in začela z globinskim napadom. Podmornica je preživela prve napade, ko pa sta se napadu pridružila še HMS Bulldog in HMS Broadway, je bila primorana izpluti na površje. Obstreljevati so jo začeli z vsem razpoložljivim orožjem. Lamp je opazil, da HMS Bulldog pluje naravnost proti njim, po nekaterih podatkih naj bi jo tudi zadel. Mislil je, da se bo podmornica po vsej verjetnosti  potopila zato je  ukazal evakuacijo ladje, ne da bi prej (verjetno tudi ni bilo časa) ukazal uničenje zaupnih dokumentov in materialov. Čeprav je odprl ventile, ki bi morali podmornico v sili potopiti, se ta ni potopila. Ko je v vodi opazil, da se podmornica ne potaplja, je začel plavati nazaj, da bi preprečil zajetje. To naj bi bil zadnje videnje kapitana. Posadka podmornice naj bi trdila, da je bil ubit med plavanjem, kar pa nikoli ni bilo potrjeno. Velika verjetnost pa je, da je zaradi šibkega zdravja med plavanjem doživel srčni napad.

Veliko podmornic tipa IXB naj bi bilo po zajetju »ENIGEM« in kodnih knjig namerno potopljenih, saj so bile veliko bolj trpežne kot njihove predhodnice.
Preživeli mornarji so bili nemudoma odpeljani v internat na Islandiji, kjer so se morali zavezati k molku. Podmornica je bila naslednji dan zaradi varovanja skrivnosti namerno potopljena.
Operaciji so kasneje nadeli ime Primerose. Tako je Trobentica ostala skrivnost še 30 let. Edino F. Roosswelt je vedel za operacijo, katero mu je leta 1942 zaupal Churchill.

ENIGMA

Enigma je elektronsko-mehanska naprava za šifriranje sporočil, ki so jo med drugo svetovno vojno uporabljale nemške oborožene sile. Beseda enigma izhaja iz grščine (ainigma) in pomeni uganka. Enigmo, napravo za šifriranje je razvil nemški elektroinženir Artur Scherbius (1878-1929). Sprva je bila namenjena civilnemu trgu, za komuniciranje med bankami in tovarnami. Proti koncu leta 1920, so zanimanje zanjo pokazale nemške oborožene sile  in izginila je iz civilnega trga. Enigma je bila med 2. svetovno vojno najbolj uporabljan sistem šifriranja. Na začetku je bilo za menjavanje na razpolago pet, kasneje pa osem kolutov. Nemška mornarica (Kriegsmarine) je od samega začetka uporabljala Enigme s štirimi rotorji. V tajni kodni knjigi je bilo za vsak dan napisano, katere kolute in v kakšnem vrstnem redu jih je potrebno vstaviti v Enigmo. Za kodne knjige je bilo značilno, da so bile tiskane na roza papirju z roza tiskarskim črnilom, ki je v stiku z vodo zbledelo in tiskano besedilo je izginilo na roza papirju. Tako je bilo mogoče kodne knjige v slučaju nevarnosti, da pridejo sovražniku v roke, hitro uničiti. Koluti so se menjavali vsak dan točno ob polnoči. Zaplemba teh pomembnih dokumentov je bila ena od največjih in skrbno varovanih skrivnosti 2. svetovne vojne. Uporabniki Enigme so bili prepričani, da se njihovo strojno izdelano šifriranje besedil ne da »zlomiti« z ročnimi metodami, kar je bilo možno za praktično vse sisteme šifriranja do leta 1918. Za Enigmo obstaja 2.109.120 možnih šifer (nastavitev). Teh približno dva milijona možnosti se ročno ne da rešiti. Če se uporabi ustrezna strojna oprema, ki obdela dvajset možnosti na sekundo, pomeni to tristo ur. To je še sprejemljiv čas. Z uporabo večjega števila strojev, pa lahko pridemo na čas tridesetih minut, kar ni več spremenljivo, ampak hitro. Podmornico so Britanci usposobili za vleko in jo hoteli odvleči v pristanišče. Ker je zaradi tega obstajala velika nevarnost, da bi nasprotniki izvedeli za zajeto podmornico in posledično sklepali tudi na zajetje Enigme, so se kasneje odločili, da podmornico sami potopijo v vode Atlantskega oceana. Tako so nasprotnikom prikrili zajetje Enigme in kodnih knjig. V juniju 1944 so Američani zaplenili še eno napravo Enigma in tajna navodila za šifriranje ob zajetju podmornice U-505. Proti koncu vojne je zaveznikom uspelo dešifrirati večino nemških radijskih sporočil. Na splošno velja, da je razbitje šifer Enigme ena od strateških prednosti zaveznikov med drugo svetovno vojno. Zgodovinarji domnevajo, da je to razbitje šifer skrajšalo vojno za nekaj mesecev, če ne celo za celo leto. Zgodovinar Rohwer domneva, da je ta dosežek prihranil potopitev kakšnih štiristo zavezniških ladij. Rešeno pa je bilo tudi nešteto človeških življenj na obeh straneh, tako civilnih, kot vojaških. Razprava o alternativnih potekih zgodovine je vedno polna špekulacij. Odločilen je tudi trenutek, ko bi Enigma spet postala popolnoma varna. Če bi se to zgodilo leta 1945, bi to imelo majhen vpliv na potek vojne, v letu 1944 pa bi bil vpliv bistveno večji. Bili bi ovirani načrti za operacijo Overlord (invazija v Normandiji). Kot je danes znano, je bila zaradi dešifriranih sporočil zaveznikom znana zelo natančna razporeditev nemških oboroženih sil v Normandiji. Nemška podmorniška ofenziva na Atlantiku bi uspela in tudi feldmaršal Rommel, bi se za Hitlerja lahko dokopal do toliko želene nafte v Libiji in na Saudskem polotoku. Kaj pa bi bilo, če sporočil Enigme sploh ne bi dešifrirali? V letu 1940 je Kraljevo vojno letalstvo (RAF) v bitki za Britanijo moral vključiti zadnje rezerve. Pri tem so bila dešifrirana sporočila o nemških načrtih v veliko pomoč. Brez te pomoči bi Britanija morda izgubila to letalsko bitko in operacija Morski lev (Seelöwe, načrtovana in kasneje dokončno odpovedana invazija na Veliko Britanijo) bi se začela.

FRITZ JULIUS LEMP

Rodil se je 19. februarja leta 1913, v kitajskem mestu Tsingtau. Umrl je 9. maja 1941, v severnem Atlantiku, med zajetjem podmornice U110. V svoji vojaški karieri je poveljeval trem podmornicam U28, U30 in U110. Pred prevzemom  zadnje, je konec leta 1939 prišel do naziva, poveljnik –  poročnik, ter prejel odlikovanja:




– Bronasti španski križ brez mečev
– Železni križec 2. Stopnje
– Železni križec 1. Stopnje
– Viteški križ.

Pomen izrazov

Bronasti španski križ brez mečev

Priznanje ustanovljeno 14. aprila 1939, kot priznanje nemškim enotam, ki so sodelovale v španski državljanski vojni med leti 1936-1939. Legija Condor, ki se je borila na strani generala Franca proti komunistom, je bila sestavljena večinoma iz prostovoljcev. Zaradi ne odobritve njihovega statusa, kot statusa vojske, za njih ni obstajalo kakršno koli odlikovanje, s katero bi označili hrabrost in dosežke do leta 1939. Zato ustanovljena nagrada ni bilo samo vojaško odlikovanje temveč tudi nagrada za hrabrost in dosežke. Glede na dosežke se je križ delil v štirih razredih in sicer, bronasti, srebrni, zlati in zlat z diamanti. Bronasti in srebrni sta se delila še na dve kategoriji z meči (vojaški) in brez (civilni). Da je vojak prejel križ z meči, je moral sodelovati v prvih bojnih linijah. Srebrne, so podeljevali že izkušenim v boju, zlatega za še večje dosežke. Slednjega so prejemali predvsem pripadnik vojnega letalstva, (luftwaffe).

Železni križec
Priznanje je bilo prvotno vojaško odlikovanje Prusije, nemškega cesarstva in na koncu tretjega rajha. Križec se je podeljeval izključno v času vojne, zadnji maja 1945. Izviral naj bi iz simbolov nemških križarjev.

Železni križec 2. stopnje
Dejanje poguma proti sovražniku, dejanja iznad vojaških dolžnosti. Nošen na drugi gumbni luknji, bojno samo trak.

Železni križec 1. stopnje
Oseba mora biti pripadnik vojske in že prejemnik križca 2. stopnje in doseči 3-5 dejanj iznad  vojaških dolžnosti. Nosi se na srčni strani prsi.


Viteški križ
Poleg velikega železnega križa, ki ga je prejel edini H. Goering, največje nemško vojaško odlikovanje, za izjemno hrabrost med vojskovanjem in izjemno vodenje med drugo svetovno vojno). Križec se nosi na ovratniku pod brado.

V desetih patrolah je potopil 20 ladij in  4 poškodoval. Skupna tonaža (96.639 bruto ton)

Bil je osrednja figura, enega, morda najbolj kontroverznega incidenta celotnega vojskovanja na Atlantiku v drugi svetovni vojni. Kot poveljnik takratne podmornice U30, je ukazal torpediranje, kot se je kasneje izkazalo linijske potniške ladje Athenia, na kateri je med potapljanjem izgubilo življenje 112 civilistov.

Athenia naj bi ob veliki hitrosti vijugala, kar bi lahko po šolsko pomenilo, da gre za oboroženo pomožno križarko (običajnim potniškim križarkam, so namestili topove in s tem zavajali nasprotnika), saj se po dogovoru in tudi ukazu Hitlerja, potniških ladij ni napadalo. Kasneje se je Lamp zaradi incidenta zagovarjal na vojaškem sodišču. Vsekakor je s podmornico U 30 dosegel velik uspeh, saj je potopil 17 ladij, med njimi tudi HMS Barham, eno največjih bojnih ladij takratnega časa.

S 26 leti je bil sedmi podmorniški poveljnik odlikovan z viteškim križem. Po uspehih z  U30, je pri drugi patroli z novo podmornico U 110, 9. maja 1941,  v severnem Atlantiku domnevno ubit med plavanjem nazaj na podmornico.

 

IZDELAVA MAKETE: ALEŠ SULIČ

 

Viri:

-wikipedija
-http://www.uboat.net/
-http://news.bbc.co.uk
-http://www.historyplace.com
-http://www.warrelics.eu
-http://ww2-weapons.com
-http://ww2today.com
-http://www.telegraph.co.uk
-http://military-gadget-world.blogspot.com
-http://www.warhats.com/
-http://www.mikekemble.com
-http://www.uboatarchive.net
-http://www.thehistoryblog.com/archives
-http://www.armyradio.com
-http://wiki.franklinheath.co.uk
-http://www.cs.swan.ac.u
-http://www.bbc.co.uk
-http://forum.hamradio.si/viewtopic.php?f=14&t=10837, BY moderator
-http://dk.fdv.uni-lj.si/dela/Spehar-Uros.PDF
-www.google.com